1.
Šibam v Prago na letališče. No ja, šibam, boljše bi bilo, če bi rekel, da hodim po grabnu, rahlo obkrožen z omotičnim oblakom, ker pijem.
Zadnje čase smo s študenti terezínskega Koméniuma precej pili.
Zdaj torej hodim vzdolž ceste, pogosto se plazim po jarku, ker nočem, da bi me videli policaji iz patruljnega vozila.
Nočem, da bi me prijeli, nočem, da bi me spraševali o požaru v Terezínu.
Sem in tja se treščim v jarek, zagozdim se v njem, s hrbtom v prsti, kar tako obstanem.
Takole počasi, zelo počasi hodim v Prago na letališče.
V steklenici je še nekaj ostalo, Sarino vino. Meso, ki so mi ga dali, sem pojedel.
Nisem ga hotel jest, dolgo ne, potem pa je šlo, rabim moč.
Luna je že skoraj okrogla.
Terezínske nasipe iz rdečih opek imam že zdavnaj za hrbtom, vse te zidove rodnega mesta.
Mesta, ki ga je, kot je pravil moj očka, ustanovila cesarica Marija Terezija, od njenih časov je šlo skozenj na stotisoče vojakov številnih vojsk, cesarica Marija Terezija je imela rada vojaške parade, je govoril moj očka, major vojaške godbe, ki je oboževal terezínske parade z godbo na pihala.
Zdaj sem mestu že zdavnaj obrnil hrbet, hodim, vse tiste ogromne terezínsko-jožefinske barake so za mano, prav tako kot skladišča za milijone nabojev, konjušnice za stotine konjev, kasarne za desettisoče modelov, odhajam, kot so odšli vsi branilci tega mesta, ki je bilo zgrajeno za vojsko … naval vojakov v mesto, zgrajeno za vojake, se je ustavil.
Mesto brez vojske pa razpada.
Moje koze, ki so se pasle na travi na nasipih trdnjave, so prodali.
Večino od njih.
Očka tega ni dočakal.
Spadam med tiste, ki so hoteli Terezín rešit.
Moja mama je pravila, da sem prišel na svet, ko me z očkom nista več pričakovala, pogosto pa je tudi govorila, da bi bilo po njenem sploh najlepše, če bi ostal tako majhen, da bi se lahko po potrebi skril v naprstniku. Hranil bi se z grahom, za kapljico mleka bi se mikastil z mačko, okrog pasu bi hodil ogrnjen z majceno cunjico, bil bi mamin Palček.
Na začetku mi je to laskalo, kaj pa drugega.
Ampak ni bilo izbire, rasel sem enako kot vsi drugi.
Ni mi bilo več v veselje, ko je očka s taktirko v rdečem etuiju, poslikanem z rumenimi kladivci in srpi, odšel v službo, mamica pa je vrata in okna zatesnila z blazinami in dekami.
Prej sem baje ploskal z ročicami, kadar je mamica pohištvo odmaknila od sten.
Med vsemi omarami in omaricami, kredencami, prekucnjenimi stoli, naslanjači in udobnim divanom je naredila varno skrivališče, gnezdece samo za naju.
Veselil sem se, kadar sva se z mamico v toplem gnezdecu tiščala drug k drugemu in se objemala, dokler ni spet prišel očka in naju ni izvlekel od tam, kjer sva bila na varnem.
Svetu zunaj je bil velikanski in mamica ni hotela vstopit vanj.
Takoj ko je bilo možno, sem ji začel uhajat.
Kaj pa vem, kako je bilo, enkrat sem se ji izmuznil, izvil iz dišečega objema, odrinil njene iztegnjene roke, zlezel pod divanom, preplezal naslanjač, se vrgel na kljuko, odprl vrata in šibnil ven.
Pridružil sem se drugim otrokom, sem in tja smo letali po obzidju, kot obnoreli smo padali v travo in spet vstajali in jo mahnili naprej.
In Lebo!, njega smo poznali vsi, v Terezínu niti ni šlo drugače.
Posredi je bila tudi ta zadeva z mojo mamico.
Lebo je bil edini, ki se je družil z njo. Ne, ne to, ampak rože ji je pa nosil.
In tete so malo skrbele za mojo mamico.
Sploh ni hodila ven iz stanovanja.
Vedno pa se je lahko zanesla, da ji bo Lebo za osmi marec ali za obletnico, ko nas je osvobodila sovjetska vojska, dal velikanski šopek poljskega cvetja, ki ga je nabral pod obzidjem, daleč od dosega mojih požrešnih koz, ali da ji bo malenkost na skrivaj izročil šopek, posut z rdečim prahom, za materinski dan, ta se za časa komunistov ni praznoval, stric Lebo je mami vedno dajal rože in tete so se smehljale.
Svoje čase sta Lebo in mamica celo klepetala, ampak tega se ne spomnim.
Nasprotno pa se spomnim, da mama proti koncu niti ni veliko govorila.
Kar naprej se je hotela zvit vase, zasest kar najmanjši prostor, iskala je prostorček, samo da bi zajela sapo, to ji je zadoščalo.
Strica Leba so v Terezínu poznali vsi otroci.
Prej smo mislili, da strica kličejo Lebo zaradi njegove potegnjene lobanje, lebke, s katere ni štrlel en sam samcat las, sklepali smo, da je našemu stričku ime Lobanja, vendar ni bilo tako, vse mi je razložila Fridrichova teta, ki je kot deklica skrivala majcenega Leba, najnovejšega dojenčka, v škatli od čevljev pod svojim pogradom, ker je bil njen pograd v kotu sobe za obsojene ženske in dekleta, s tem imenom Lebo pa je bilo takole: starešina sobe s pogradi je bila Slovakinja, po spletu okoliščin babica, in ta je, ko je v ženski sobi na skrivaj rodila, na glas, čeprav šepetaje rekla to, kar so si baje vse mislile: Bude potichu, alebo ho udusíme, tiho bo, drugače ga bomo zadušile, je rekla babica, in ta slovaški lebo je postal Lebovo ime.
Rojevat in skrivat dojenčke v sobah s pogradi ni bilo dovoljeno, ženske pa so upale, da bo Rdeča armada prihitela v Terezín s kilometrskimi koraki, in imele so prav.
Fridrichova teta niti nobena od mojih tet ni bila pri samem porodu, skrivni porod so vodile starejše izkušene ženske, ki so že mrtve, žal mi je bilo, da so bile moje tete takrat tako mlade, lahko bi povedale, kdo je bila Lebova mama, ampak pravzaprav je to en klinc važno!, dekle, ki je rodila Leba, je potem najbrž umrla v vrvežu vojnih dni, mogoče je izginila v katerem od zadnjih transportov na vzhod ali pa je, kot so menile tete, verjetno končala v tifusarskem grobu, za ilegalni porod bi itak dobila kroglo, to mi je Fridrichova teta že razložila.
Ampak vseeno nismo pazile!, je rekla, ko je obujala spomine na stare čase v Terezínu, pri njej sta ravno posedali Holopírkova in Dohnalova teta, Fridrichova teta je s pogledom drsela po stenah svojega majcenega stanovanja, kamor sem prišel poizvedovat, potem se je v njenem grlu oglasilo klokotanje pridušenega smeha, na koncu je bruhnila v smeh in Holopírkova in Dohnalova teta, ki sta enako kot ona v mladih letih živeli v Terezínu, sta se tudi smejali. Lebo je bil naš stric, bil je stric celotne terezínske mularije.
Prav zanj smo pregledovali hodnike, ko še nismo preveč zrasli, smo se zrinili v vsak kanal, kjer so občasne naplavine, deske iz ograje, ki so jih s travnikov odplaknile poplave, nenavadno napihovale vodo, v podzemlju ni nič gnilo, opozorilni napisi, ki jih je postavil Spomenik, so vzbujali smeh, z lahkoto se jih je dalo odstranit z otroško dlanjo in pri najzgodnejših bastijonih so imeli poseben čar bunkerji.
Krasno je bilo najt kakšno cev, star hlev le zase, zidec obzidja, kamor ljudje niso kaj preveč hodili, kjer so se valjale flaše in kondomi, stisnit se v kot, čutit robove in vijuge zidu in počivat.
Mamica mi sploh ni hotela pustit, da bi hodil ven.
Moral bi ostat pri meni, mi je govorila. Kaj ti je manjkalo? Sama sploh ni hodila ven.
Prismojena ženska.
Takole so mamico po malem in samo včasih oštevale moje tete iz soseščine, Fridrichova, Dohnalova in Holopírkova teta.
To je fasala zaradi tega! Sploh ni kriva! Saj je trpela kot žival!, so govorile.
Mamica nikoli ni hodila ven, za hrbtom je morala čutit robove in vogale sobe, zadoščal ji je majcen prostor za dihanje, v velik prostor sploh ni več hotela, pa vseeno ni umrla v norišnici, nikoli je niso odpeljali, niti po aferi, ko me je privezala v shrambi, da ne bi mogel v šolo, niti po tej in drugih aferah, ko me mamica ni hotela spustit od doma, je niso zaprli, kajti bila je vojna junakinja, zato je lahko počela skoraj vse, kaj se ji je zljubilo, in čeprav si je po mojem odhodu v šolo vzela življenje, se nihče ni obregnil ob to, nihče ni blatil njenega spomina, kajti mamica je bila žrtev trpljenja oziroma vojna junakinja, očku pa seveda prav tako nihče ni rekel niti mu, tudi on je bil vojni junak, takih je bilo pri nas v Terezínu ogromno, saj je tudi stric Lebo, ki je edini dajal mamici velikanske šopke, veljal za junaka, in to tudi v očeh učenjakov in svetnikov iz Spomenika, kljub temu da se je v Terezínu za časa vojne samo rodil, tako da si od vseh tistih grozot ni mogel nič zapomnit.
Stric Lebo nas je vodil, nas zadnje trmoglavce, zadnjo peščico, branitelje Terezína, stric se je v Terezínu rodil, v Terezínu je hodil v šolo, delal je v Spomeniku in potem ga je zapustil, predvsem pa je v Terezínu zbiral predmete.
S stricem Lebom in Saro, ki je prva prišla k nam iz širnega sveta, smo ustanovili komuno Koménium, našo mednarodno šolo za študente z vsega sveta.
Ta naziv si je izmislila Velika Lea, ki je prišla v Terezín takoj za Saro, naš inštitut smo poimenovali Koménium po učitelju naroda Janu Amosu Komenskem, ki je trdil, da se je treba učit skozi igro.
Vsa stvar je šla v franže, pravzaprav je končala v plamenih, jaz pa zdaj bežim v Prago.
To je uredil Aleks, Belorus.
On mi je zrihtal tole pot, kajti samo jaz imam glavo polno Leba, Lebovih načrtov, in predvsem njegovih naslovov in kontaktov, iz katerih smo črpali denar, in vse tole bogastvo, kontakte, imam skrite na ključku, v majceni tehnostvarci.
Pravim ji pajkec.
Lebo je edini človek na svetu, ki se v Terezínu ni samo rodil, ampak je tam preživel tudi celo življenje.
In vse, kar je bilo povezano s Terezínom, ne z njegovo slavno in vojaško preteklostjo, ampak predvsem z njegovo pošastno vojno zgodovino, je bila Lebova strast, več deset let je imel za to, da je kopičil predmete in zbiral tudi svoje kontakte, ki naj bi mu pomagali rešit mesto. Kontakte je predal meni, da bi iz njih črpali denar v korist Koméniuma.
Kajti Lebo je vztrajal pri tem, naj Terezín ostane ohranjen v celoti, z vsemi hodniki, pogradi, kletmi, čečkarijami po zidovih in tudi s svojim življenjem, z vsemi prebivalci, zeljarstvom, likalnico, javno kuhinjo in tako naprej.
Jaz poznam vse te ljudi.
Lebo ni želel, da bi od celotnega Terezína ostala samo Spomenik in učna pot, ki so jo postavili učenjaki, tega si ni želel nihče med nami, poslednjimi prebivalci.
Vse Lebove kontakte imam v pajkcu, stiskam ga v žepu.
Ker imam pajkca, imam kam zbežat. To je uredil Aleks, hoče, da bi mu pomagal v njegovi deželi. Lebov načrt bi rad nadaljeval v svoji deželi.
Tako zdaj ponoči hodim, polno je zvokov, hrušča avtomobilov, švistijo po cesti proti Pragi. Hodim po grabnu, občasno se v jarek usedem, razkomotim se, hrbet pritisnem ob prst, sanjarim.
V Terezínu sem med nasipi vodil koze, čredico, popasle so travo, to je bilo nujno zaradi obrambne sposobnosti in lepote utrdbe, čredico sem pogosto peljal k najzgodnejšim nasipom, kar je bila častna dolžnost, kot je govoril moj očka. S praške strani so bile te utrdbe vedno prve, ki so jih opazile številne delegacije, ko so prihajale počastit češke domoljube, do smrti izmučene v Mali trdnjavi, in številne židovske zapornike, ki so bili na smrt izmučeni in na druge načine pobiti povsod po Terezínu ali odpeljani v taborišča smrti na vzhodu. Ja, ravno te utrdbe iz rdečih opek, zadnje iz Terezína in prve iz Prage, so vizitka utrjenega mesta, je govoril moj očka major, in zagotovo so ravno zato imele častni zidec, nekakšno dobrodošlico, namreč velikanski rdeč transparent z napisom: S SOVJETSKO ZVEZO ZA VEČNE ČASE IN NIKOLI DRUGAČE, prav sem sem marsikdaj gnal svojo čredo kozic, to je bilo zadnje obzidje utrjenega mesta.
Najbolj pogosto pa je moja čredica pasla travo pod utrdbami, moje koze so oboževale travo, rdečo od prahu, ki se je oddrobil z opek obzidja.
Moj očka major je spadal med osvoboditelje Terezína, v mesto je prispel v zadnjih dnevih vojne, tukaj je srečal mojo mamico in naposled je zaslovel s prirejanjem vojaških parad na terezínskem trgu, tistem velikanskem apelplacu, zgrajenem za časa Marije Terezije.
Očkova plehmuzika mi še vedno odzvanja v ušesih, igrala je, ko sem bil majhen in sem se skrival za preprogami, kavči, ogledali, naslanjači in tako naprej v maminem naročju in vdihaval vonj iz njenega vratu in lepega obraza, tudi pozneje, ko sem ji uhajal za utrdbo in v bunkerje in z drugimi otroki, ko smo pasli in se igrali med meketanjem kozje črede, tudi tedaj smo slišali terezínsko plehmuziko, med dolžnosti nas, najmanjših terezínskih prebivalcev, je spadalo, da smo vodili koze med utrjene nasipe, potem mi je očka to prepovedal in odšel sem v vojaško šolo, tam naj bi me prikovale nove vojaške koračnice.
Moji vrstniki so se tudi raztepli po šolah, in kdor temu ne bi bil kos, je šel v pomožno vojsko, punce za perice ali kuharice ali cipice, fantje za voznike in minerje, tisti najbolj neumni pa so se plasirali kot pomočniki v klavnicah, ampak jaz sem bil sin majorja, tako da pomožna vojska ni prišla v poštev.
Klavnica je bila v Terezínu, to bi še šlo, tja bi lahko vodil stare koze, bila je samo lučaj od utrdb, takoj pri pokopališču, vendar sem moral v vojaško šolo in moja mamica je umrla takoj en dan potem, ko sva z očkom odšla, tete so mi potem povedale, kako je bilo: očka se je vrnil z vaj polkovne godbe, naredil je par naučenih grifov, kako prit v stanovanje, kjer je bilo pohištvo razporejeno in natlačeno tako, da je za mamico predstavljalo varno lino, primerno samo za dihanje, takrat pa je očka s pritiskom na kljuko mamico obesil, namestila se je tako, da bi kleče zasedla kar najmanj prostora, tipično zanjo.
Nora je bila!, je rekla Fridrichova teta. Od tistega šoka v jami!, je rekla Holopírkova teta. Ubogi otrok!, je rekla Dohnalova teta, ko me je, jokajočega, skrila za svojim širokim, z vsem mogočim popackanim predpasnikom, ampak jaz nisem bil več otrok, bil sem dezerter iz vojaške šole in za to so bile predvidene kazni, tek med vojaki, ki so udrihali po meni z metlami, me privezali, več sto počepov, tudi zaničljiv smeh posadke ob švistenju leskove palice in predvsem svinjski zapor, vojaški, ampak jaz sem se požvižgal na to, hotel sem domov h kozam, na kazni sem se požvižgal, in res sem imel prav, za to dezerterstvo in niti za naslednja se mi ni nič zgodilo, saj je bil moj očka major.
Očka pa je bil zaradi mene nesrečen in ker sem dezertiral, me je tolkel, kar se mu na koncu ni splačalo.
Moja nesreča pa je spet izvirala iz tega, da sem se moral učit, kolovratit po odmaknjenih prostorih strelišč in tudi učilnic z velikanskimi okni, kjer se mi je na hrbet zrušil cel svet, bežal sem, kadarkoli je bilo mogoče in na koncu tudi, kadar ni šlo, ker sem se znal stisnit tudi skozi zatesnjene vhode, vedno sem nekako našel špranjo, da sem zlezel skoznjo, čeprav so me zapirali, in nekako sem prišel domov, potem so me vsakič našli v niši utrdbe, kjer je bil iz desk in opek narejen kozji hlev.
Tja je moj očka major vedno avtomatsko zavil.
In hop nazaj v vojaško šolo.
V šoli so me prisilili, da sem se učil angleščino, jezik sovražnikov, in ruščino, jezik prijateljev, torej sem bil stalno v knjigah, težo okoliškega sveta sem prenašal tako, da sem zijal samo v učbenike, od zgoraj dol, v učbenik sem uprl pogled, tako sem še nekako zdržal v učilnicah in kaj še! Najbrž sem predvsem po zaslugi vsiljenih jezikov, drugega se iz šole itak ne spomnim, postal Lebova desna roka, koristen sem bil pri razvijanju Koméniuma, s čimer sem pravzaprav nadaljeval očkovo zapuščino, delal sem za Terezín, in kot mi je pozneje razložil Lebo, ko mi je položil na ramo svojo ogromno roko … na svoj način sem branil očkovo utrjeno mesto, tako da bi bil konec koncev moj oče, kljub najinemu zadnjemu prepiru, ki ga ni preživel, ponosen name.
To je mogoče.
Na koncu so me vrgli iz vojaške šole, čeprav je bil moj očka major. Nisem bil primeren za vojsko.
Vrnil sem se past koze, in tedaj sem bil srečen, ker so drugi fantje in dekleta odrasli, nove mularije ni bilo, s čredo sem ostal sam.
Koze, to ni bil v Terezínu noben podeželski hec ali preživljanje kar tako, koze so simbol utrjenih mest, to so biološki bojni stroji.
Koze so odstranjevale plevel in travo in grmičevje v prehodih med obzidji, občutljive točke utrdbe, naj so že bili čudež vojaške tehnike pruski topovi, zaobljene stene francoskih bastijonov, nemški tigri, sovjetske katjuše, imenovane Stalinove orglice, ali katerekoli poznejše cevi, ki so jih skovala kladiva hladne vojne, samo koze so s svojimi požrešnimi gobci in neskončno porabo trave vzdrževale čistočo v utrdbah.
Za kaj bi bila dobra vsa ta razvita vojaška tehnologija, če bi se lahko skozi jarek, poln plevela, do mestnih vrat priplazil en sam zagret pešak in si z najbolj primitivno bazuko utrl pot?
Če bojo izginile koze, bo padlo vsako utrjeno mesto.
Vendar pa me očka ni hotel pustit s kozami, to se mu je zdelo zame preslabo, hotel je, da bi se učil poveljevat in se it šefa, s svojimi ukazi spreminjat ljudi v stroje in tako naprej. Tedaj sva se grozno pričkala na obzidju, pokritem z rdečino, tam so opeke, ki so jih na stotine let bičali hladni vetrovi, v mikroskopskih oblakih prahu izpuščale rdečino, podobno kot morske živali izpuščajo varovalno barvo. Proti koncu najinega prepira se je očku moralo posvetit, da sem toliko zrasel, da me ne more več tepst … očka se je prijel za srce, prijel pa je tudi mojo roko, na misel mi je prišlo, da bi me rad vrgel z obzidja, jaz pa sem trdno stal, njemu je spodrsnilo in je padel, na hrbet je treščil na rdečo travo, gručica mojih koz se je razbežala, plezal sem dol in jih miril s klici, očka sem oživljal natanko po navodilih iz vojaške šole, ampak zaman.
Imel je velikanski vojaški pogreb, enote so se razporedile na glavnem terezínskem trgu in sredi trušča topovskih strelov marširale po mestu vse do večera, na pogrebu so igrale najbolj slovite vojaške godbe iz okoliških garnizij, to je bil najbrž najlepši pogreb v celotni zgodovini Terezína, so rekle moje tete in naš sosed, zelenjavar Hamáček. Pogreb je bil vsem všeč. In seveda mi je izreklo sožalje tudi kup vojakov, ki so tedaj še živeli v mestu. Potem pa so me zaprli.
Prevedla Nives Vidrih
Source
